Antimirovalo

V izpitnem obdobju, ko smo študentje primorani prakticirati delno samotarstvo za knjigami pozno v noč, se mi ob različnih odmikih pozornosti od učenja v glavi ustvarjajo tiste misli in vprašanja, zaradi česar smo ljudje pač ljudje. Tiste misli, zaradi katerih pravimo, da imamo dušo in razum ter to dvoje vedno znova spuščamo v dir ob ofenzivi miselnih vzorcev, idej in domišljanj. Eno takih je razmišljanje in čutenje nadnaravnih sil, lastna vera v to, interpretacija ”tistega” nad nami ali v nas. Vzgojen sem morda nadpovprečno v konservativni smeri učenja nekih katoliških in na splošno vrednot. V osnovni šoli in še del srednje sem prispeval svoj delež k skupnosti rimsko-katoliške Cerkve kot ministrant. Sem krščen, imam opravljeno sveto obhajilo in sveto birmo. Vendar, nekje na polovici srednje šole, ob druženju z različnimi precej razgledanimi ljudmi, se mi je v tej smeri zalomilo. Svete maše nisem obiskal že približno dve leti. Sem kdaj veroval v Boga? Seveda. Dolgo časa je bila moja vera pristna. Sfižila se je ob različnih spoznanjih. Ob pretirani radikalnosti cerkvenih norm in naukov, ob spoznanju, da so moji presvetli učitelji in tolmači izjemnih pojmov nebeškega kraljestva in življenja po nauku Boga dvolični ljudje, učijo svetovno filozofijo in so pripadniki svetovne religije, ob različnih priložnostih pa se je pokazalo njihovo nespoštovanje in neuresničevanje tistega, kar učijo in govorijo v vsakdanjem življenju. Konec koncev pa me je razočarala še skupnost sama. Biti pobožen kristjan eno uro na teden ne pomeni biti kristjan, biti dober človek, vedeti za smisel in nesmisel življenja, poznati in verovati v pravega Boga itd. In še tisto uro, ko presvetli vaški veljaki oblečejo najboljše obleke, izkoristijo le to za klepet in preverjanje drugih s pomenljivimi pogledi. Je pa res, da sam, čisto sam, ne glede na prisotnost drugih, v cerkvi najdem nek duhovni mir, ob glasbi(ljubim zborovsko glasbo kompleksnejših harmonij in Bachova dela za orgle) in razmišljanju se pomirim, v meni takrat vlada tišina. Nisem ateist. Tega ne morem trditi, nekje sem prebral, da je tudi ateizem vera, religija, ateisti pač verjamejo, da Boga ni, da ničesar ni, v to verjamejo(ali verujejo) da smo tukaj na najvišji poziciji mi, ljudje. Torej s tem se strinjam, to je prav tako neka kontra-religija. Lahko rečem, kot mnogi drugi, kar se mi kdaj zdi brezbarvno in zlajnano, da imam svojo vero, da čutim prisotnost nekih nedojemljivih sil, ki ti ob poskusu definiranja in razumevanja izčrpajo dušo in razum. Občutim jih v različnih situacijah, stanjih duha, razpoloženjih. Kdaj se mi zazdi, da so te sile skupek energij, ki se prepletajo v kozmosu duhovnosti in izvirajo iz vsega človeštva. Tako tiste izjemno pozitivne energije in občutja izjemnosti, kot tudi zlo, hudobija, sprevrženost. Drug pojem je narava, ki je sama zase neka izjemna sila. Njena celovitost, neskončnost, potankost, izjemnost in čudovitost. Ko vem, da je moje življenje in s tem odločitve, poteze in dejanja pristno in lastni vesti zadoščeno, takrat sem zadovoljil ali upravičil lastno vero. Moj Bog je narava, moj Bog so ljudje in njihova izjemnost, moj Bog so užitki, moj Bog je ljubezen. Težko tolmačim svoja občutja v tovrstnih območjih. Kdaj me kar prežemajo katarzični občutki uživanja in vznemirjenosti nad lepotami življenja. Zakaj bi sploh definirali te sile? Ravno to, da jih ne moremo, jim daje čar, nedotakljivost, nadnaravnost, nerazumljivost in izjemnost. Vse, kar so me pri verouku in v podobnih okoljih naučili, sem obrnil v koristnih zadevah v svoj prid kot življenjsko filozofijo, v kombinacijami z branjem budističnega nauka… Vsaka vera je v osnovi dobra. Zato tudi spoštujem slehernega človeka, ne glede na njegovo veroizpoved, da le je toliko razgledan in iščoč tistega višjega, da temu pač posveča svoje misli in mišljenje. Biti duhovno razvit je veliko, morda največ za uspešno življenje. Seveda pa biti duhovno razvit ne pomeni biti član neke religije, daleč od tega. Želim vam torej čim več inspiracij, idej, lastnih videnj in odločitev na podlagi tistega, kar verjamete ali v kar verjamete. Uspešno iskanje lastnega Jaza torej, ali kako že…