Antimirovalo

Star sem 21 let in sem se prejšni teden prvič udeležil volitev. Leta 2004, ko so bile parlamentarne volitve, me je oče tisto nedeljo malo manj kot nagonil na volišče, naj grem volit, da je to moja državljanska pravica in dolžnost. Seveda sem se mu z neko neobrazložljivo uporniško ihto uprl, s kolesom dvakrat obšel volišče, nato pa tisti listek, vabilo oz. poziv vrgel v koš. Namreč, gledal sem skoraj vsa predvolilna soočenja, bral časopise, itd., da bi v kandidatih našel primernega, da mu dam glas. Seveda ni bilo nikomur za verjeti. Spuščanje v neke aktualne debate, katerih zastavitev je bila očitna, namreč populizem, je v mojih očeh vsakemu izmed kandidatov izničilo verodostojnost. Zdaj vem, da sem bil naiven. Ne bi ga našel v postveku naslednjega tisočletja. Letos sem volil pač tistega, ki se mi je zdel korektnejši od protikandidata… Še vedno pa ne korekten ali verodostojen, le korektnejši. Bo že držalo, kar pravi vaško ali malomeščansko izustenje :”Politiki so kurbe!” Morda bi uporabil druge besede, a zakaj bi se trudil? V Zahodni Evropi je ritualno, da se za politično kariero odloči človek, ki je s svojim življenjem pokazal precejšno mero uspešnosti, ki se je izkazal za verodostojnega, poštenega, trdnega državljana. So bivši partijski funkcionarji korektni možje? Med vrlimi možmi in ženami v hramu modrosti in odločanja najdemo celo orodjarje. Ne vem, volja in miselnost ljudstva je očitno taka. Le v Sloveniji je možno, da medijski linč nekemu politiku koristi. Tržiški Rupar pa je tako izpadel superboy z neobvladljivim mednožjem, ki krši politično etiko in moralne kodekse nasploh…primerne za nekega poslanca. A da s svojo retorično nadarjenostjo iz gnoja ustvarja golobčke, je občudovanja vredno in zadostno, da mu zvesti soobčani dajo glas. Heh, komedijant. Na podagi česa naj se človek odloči, komu dati glas? Nekaj najbolj bizarnega pa je izvolitev Jankovića za ljubljanskega župana. Želite, da sem iskren? Ne bi ga volil že zaradi balkanskega izvora. Ljubljana je le prestolnica, središče kulture in umetnosti, potrebna smiselne urbanistične in kulturno-tehnološke ureditve in dovršitve. In menim, da bi moral biti na čelu takšnih in drugačnih projektov, potrebnih izvršitve človek, ki bi imel več smisla za kulturo in več vrednot… ne pa človek, katerega zgodovina je sporna, ki je v Slovenijo prinesel potenciran razvoj nečesa zelo nekulturnega in duhomornega…trgovske centre… Seveda, večini je všeč, nova religija, z Jankovićem na čelu, uresničitev potrošniških sanj…?!…Ne hvala! Dr. Arhar se mi zdi veliko primernejši. In mimogrede, ne gre za pomisleke v zvezi z Jankovićem zaradi izvora samega…namreč zaradi obnašanja in osebnosti, ki spominja na nasmejano, ljudsko turbofolk osebo, z posiljenim nasmeškom, v resnici pa gre za preračunljiv, pol-mafijski stvor z goro kapitala, ki samo čaka na vložitev. Kot je dejal g. Crnkovič, tudi 63% ljudi se lahko zmoti. Totalno iskreno in sujektivno mnenje. Heh, politika je res sranje.

Vedno se vrti, milina in strast, rojstvo in življenje, dekadenca in obdobja mehke romance, ki izginja v pretiranem obilju, veliki in majhni, mi in oni, bedaki, ovce in voditelji. In še vedno se vrti, vedno se bo. Vso to krožno prehajanje gmote podatkov, ukazov in smernic nad posameznikom vzbuja prostovoljno ali vsiljeno pripadnost nečemu, skupini, skupnosti. Vseeno pa se isti posameznik, zmeden in zapeljan od vseh ekstaz, obilja, možnosti odločanja in hkrati nezmožnosti živeti po svoje, znajde v nekih časovnih in prostorskih luknjah te vrteče se gmote, ko se vse ustavi, ko občuti tokove, prehajanja in vplive nanj. Kratek rez nekega obdobja, nad katerim niti ni imel vpliva. Nosilo ga je, premišljeno. Krutost in ujetost sveta je ravno v obilju, možnosti odločanja, ki je predpostavljeno tako, da to ni, v gledanju sveta s strogo stvarnega vidika. Tako se posameznik včasih počuti praznega, ker nima nadzora nad dogajanjem. Kot bi sedel na kočiji, ki jo vlečejo podivjani konji po ozkem kolovozu, brez vajeti v rokah. Ko nato obstaneš, je nekaj najprimernejšega za zadovoljitev potrebe po lastni umestitvi v kozmos, v katerega želiš spadati, videnje ali občutitev česa lepega. Preprosto lepega. In pristnega. Zvok violine, ki prisanja valovito žitno polje toplih barv v jesenski idili. In občutek bližine opojnega ženskega bitja, valovitih las, ki padajo po mehki le takrat odkriti goli koži. In vse diši… Vendar zadovoljitev tega nikoli ni tako močna kot hrepenenje samo. Zanimivo in žalostno hkrati. Človek mora kdaj preprosto zgolj opazovati in občudovati. Takrat najbolj čuti, z distance. Ljubezen je izmaličen, obrabljen pojem. Še kako obstaja, a drugače kot se prikazuje, kot se promovira. Kmalu nato se vrneš v obtok živega in mrtvega, tam si, zato, da ima nekdo več moči. Ne nekdo, nekaj. Nekdo izmed nas se vedno povzpne in misli da drži vajeti. A takrat ga tisto nekaj najbolj požre, je njegova desna roka. Tisto nekaj si lahko predstavljate kakor želite. Velikokrat si rečem, rock’n'roll. Zame osebno močna beseda. Potegne me iz vsakršne zagate. Predvsem ko sem v zagati sam s sabo. Če si rečem rock’n'roll, stvar preprosto steče…se pozabi…mine…smešno. Sprehodi po mrzlih, zatemnjenih ulicah ob zori so koristni. V kosti te ostro zebe, um pa ti greje topla misel ob risanju oblakov na blago osvetjenem nebu. Obožujem tovrstne trenutke. Trenutke samospoznavanja. Morda nerazumljiv spokoj. V prvih korakih se morda počutiš kot cenena kurba, za vogalom te čaka spoznanje, ki zavije dušo v svilo. Najlepše je, da če že srečaš človeka v tem začaranem delu dneva, te navadno navduši, navdihne, razkrije nekaj pomembnega, nehote, četudi se to videnje odvija le v tvoji glavi. Zdi se mi, da je najtežja stvar zbuditi se v nov dan. Malo je novih dni namreč.

Ponosen sem, da sem del blogovske sfere, da lahko prispevam nekaj k zelo obsežnemu medijskemu prostoru, ki se vedno bolj širi. ”Karakter” tega kozmosa je izjemen. Demokracija, s katero se ponaša, je perfekcionistična! Dana nam je največja možna moč, dejansko moč ljudstva, katere se lahko polasti vsakdo, s katero lahko individualist široki skupnosti sporoča in izraža karkoli. In kdorkoli lahko s čimerkoli zadevo pokomentira, skritizira, pač poda svoje mnenje k nekemu postu. Zares navdušujoče. Zadeva rahlo v nekih situacijah izgubi pozitivni prizvok ob ocenjevanju postov, kot se dogaja na Delovem blogu. Vsi vemo, o čem govorim. Spet gre tukaj za popolno demokracijo in s tem enakovredno svobodo odločanja posameznika, a velikokrat je ocenjevanje nečesa slabonamerno, sebično, nekateri člani te skupnosti poskušajo čimprej kapitulirati nekatere poste z lestvice najboljših 10, v dotičnem primeru, vsaj občutek imam tak. Po drugi strani se velikokrat zgodi, da nek post, ki dejansko iztopa in si zasluži pozornost ter mesto, na katerem je čimbolj viden, je temu zasluženo masovno dobro ocenjen, tako da tudi redki nepridipravi nimajo vpliva na njegovo eksistenco na lestvici. Vendar, ne glede na to, kdor želi prebrati neko zanj interesantno temo, bo to tudi našel, če bo le iskal. A če ti zadeva ob obisku strani pade v oči, je seveda lažje. Pustimo zdaj to, omenil sem eno redkih za moje pojme motečih stvari pri tem mediju. Sicer pa se dogaja neverjetno! Povezujemo se ljudje iz različnih okolij, različnih karakterjev in lifestyle-ov, z različnimi potrebami in notranjimi vzgibi za pisanje. Združujemo se v neko fascinantno in ogromno gmoto informacij, povezav, čustev, poti, mnenj, itd. Tvorimo lahko bi rekel nadsvet. Paralelni realnemu in drugačen zaradi poteka in gonila vsega skupaj, misli, ki jih tukaj še posebej sproščeno in neobremenjeno izražamo, brez flustracij in omejitev, ki jih doživljamo vsakodnevno v realnem življenju. Veliko k temu pripomore anonimnost, ki je na voljo. A nedolgo nazaj se je zgodilo nekaj izjemnega. Dragi kolegi ste prestopili meje virtualnega, ter se prvoosebno sestali. Moram izraziti svoje spoštovanje in občudovanje. Morda na prvi pogled nič posebnega. A vi ste tukaj pisali svoje sanje, sproščali podzavestne in zavestne miselne procese, nekateri pisali o svoji najdiskretnejši intimi, izražali svoja politična in moralna nagnenja, spoznali in povezali ste lastne karakterje do potankosti. In to nam je omogočila tehologija, ki omogoča virtualno povezljivost med ljudmi…vidite, ena izmed pozitivnih strani razvoja tehnologije. Tukaj se pojavlja razlog, zakaj se sam vsaj zaenkrat ne nameravam udeležiti tovrstnega srečanja. Na svojem blogu sem v nekaterih postih izražal in povedal stvari, ki jih ljudem, s katerimi sem povezan v vsakdanjem življenju nisem. In ta informacija je prišla med vas, med čeravno virtualne, še kako realne in obstoječe prijatelje. Morda se mi zdi škodljivo zdaj poseči v to magičnost, v ta neverjeten kozmos, ki eksistira višje… Morda je moje mnenje okoli tega pretirano, cinično, zaflustrirano… Kako je sploh izpadlo? Je bilo koristno?

Morda še ena zadeva, ki me moti. Sicer bi odpravitev tega dejstva izničila prej tako zelo opevano demokratičnost bloganja, a rahlo do pretežno me motijo avtorji, ki pišejo o plehkih vsakdanjih zadevah… O zadevah, ki jih ne želim slišati ali brati kakorkoli… O praznih flustracijah, brez globine, brez namena, brez sporočilnosti. Menim, da veste o čem govorim. A koncept bloga je tako zastavljen in kakršnokoli cenzuriranje ali selekcija bi to uničila. In, nekateri izmed vas ne bi iztopali. Karl Marx bi bil ponosen na to stvaritev, na ta prostor, saj nekako posredno deluje tako, kot je sam ideološko predpostavil, da bi nek sistem moral delovati.

Blogajte in širite svoje izhode ustvarjalnosti še naprej, opazen je razvoj izražanja pri mnogih! Morda začnem misliti bolj odprto in se nekoč udeležim tovrstnega srečanja.

Ob obiskovanju različnih kulturnih dogodkov, pa najsibo koncert, gledališka predstava, kakšna new-age performance varianta ali razstava likovne umetnosti, branje poezije, itd., me misel večkrat ponese na vprašanje o pomenu kulture nasplošno v neki moderni, civilizirani družbi. Tako kulture v smislu sociološkega termina, kot tudi kulture v smislu nekega stvarnega in nadstvarnega izražanja, umetnosti. Velikokrat misel na to nanese tudi ob kakšni debati, ki je že v naprej obsojena na razkroj vseh sodelujočih, na primer ob sedenju nekega julijskega večera na terasi lokala s prijetno glasbo ob srebanju piva. Ko se kar tako za hec ali pa zares preučuje družbeno aktivnost na splošno, v različnih segmentih, ali pa se debatira o izražanju, umetnosti, identiteti umetnika, o njegovem vplivu na družbo in politiko, itd.. Takrat večkrat pomislim in umestim v razmišljanje pojem subkultura. Zgodovina tega pojma je fascinantna. V petdesetih se pojavi rock’n'roll, glasba, ki jo zgledni ameriški moralneži poimenujejo za hudičevo. Že leta poprej so na raznih verandah in v improviziranih klubih ”bluzirali” črnci svoje ”žalostinke”.Potem se zgodijo šestdeseta in hipijevska subkultura, katero je zopet usmerjala v tem smislu ideološko navdihnjena glasba(Jimi Hendrix, Janis Joplin, Bob Dylan, Ten Years After, The Doors, itd.) V tistih letih, pravijo, se je razvil šov-biznis. Nato pridemo do konca sedemdesetih, ko se v Angliji razvije in zakriči divja, neobvladovana, raztrgana, anarhistična in de-konstruktivna glasba - punk. Pa potem metal, hip hop itd.. V glavnem, zgodba je znana. Novejšo zgodovino najbolj množičnih subkultur sem na hitro preletel, pa še to le skozi vidik glasbe, ki dejansko je najpomembnejše vodilo in gonilo vsega skupaj. Seveda se na razvoj in premike v tej liniji odzovejo in reagirajo tudi druge zvrsti izražanja, rodi in razvije se pop art, fotografija in novo-dimenzijske vizualne umetnosti dosegajo neverjetne mejnike v artistovi zaznavi in izrazu. Od kje izvor vsega tega? Izvor subkultur. Izvor upora družbi in neki narekovani morali, zaradi želje po osvoboditvi uma in duše? Definitivno drži nekaj. Če je neka populacija določen čas zatirana v smislu moralnih načel, cenzure, kratenja pravic, itd., bo ali (če gre za takšne okoliščine) izvedla politično revolucijo, ali pa se bo potuhnila v svoja podzemlja ter kreirala ”anti-svet”, njihov prostor, kjer bodo lahko sprožili svoje potrebe in izbruhe intelekta. Kar pa tudi posledično pripelje do neke družbene revolucije, saj subkultura v določenem položaju in ob ”ugodnih” okoliščinah(zatiranje) odpre oči tudi slepim in zadeva zaradi množičnosti pridobiva na dinamiki in vplivu v družbi, kulturi na splošno. Najbolj očiten primer je družbena, glasbena in seksualna revolucija konec šestdesetih let v Ameriki ter kasneje posledično po vsem svetu. Subkultura torej za svoje rojstvo in razvoj potrebuje krivičnost, neodobravanje, zgroženost, cenzuro, le tako se namreč lahko razvije do točke, ko je toliko drugačna in utemeljena, da jo sprejmejo množice ter ji sledijo. Kar naredi neko subkulturo za main-stream kulturo( primer: rock). Napredek in razvijanje nekih upornih skupin in idej se je odvilo že tako daleč in do skrajnih mej moralnosti in nemoralnosti, da je vprašanje, če se lahko razvije še dlje. Kaj vas sploh še lahko šokira dandanes? Česa še niste videli? New-age umetnost in nek visoko napredni performance imenujejo že to, da si nek človek pusti puščati kri iz večih koncev telesa ter tako nag špancira po pisti gor in dol v okviru neke ideje oziroma metaforičnega pomena tega dejanja. V tem ne vidim neke umetnosti. Vidim sicer nek ekstremni način izražanja nečesa, kar po nekih definicijah je umetnost, vendar sedaj smo spet pri problemu, v katerega se ne spuščam rad in sicer, kaj pa res je umetnost? Kako jo definirati? In, mora biti nekaj nujno množično in populistično podprto ter tretirano kot umetnost, da te neko izražanje navdihne? Defintivno ne. Zanimivo je, da kljub vsemu denarju in moči politike, svet v smislu kulturne identitete in izražanja ter sprejemanja nekih sporočil umetnikov vrti ravno razvoj kulture, subkulture, umetnosti, kakorkoli že. Vse to ima dolgoročni vpliv tudi na politiko in mentaliteto. Torej je zadeva pomembna. Pomembno za svet je, da znajo nekateri še vedno šokirati mimo vseh moralnih kodeksov, mimo vseh pravil. To namreč žene mišljenje in zavest naprej, jo razvija, razširja prostornost duha. Vendar, kot sem že dejal, je za to potrebna ideja, ki se porodi v določenih okoliščinah. Po tej logiki bi bila subkultura v primeru netrpljenja in popolnega udobja sveta obsojena na propad. Ali pač ne? Ali bi se našli ljudje, ki bi v prenažrtosti in sitosti ter pretiranemu udobju zopet našli nek upor, idejo, fikcijo… Ter zaradi svojega trpljenja vse to sprožili, izrazili. Zagovoril sem se. Namen tega pisarjenja je bil razmišljanje o subkulturi in o njenem vplivu na različne sloje družbe ter politiko. Tole pa se je izcimilo. Zaradi vročine me misli nesejo tja v tri dni. Kakorkoli že, menim, da je svet tako raznolik kot še nikoli in da vsak najde svoje mesto na njem ali v družbi nekoga, kjer si lahko poteši dušo ter svojo potrebo po ustvarjalnosti, izražanju. Eden takih prostorov je tale medij, blog, ki dejansko postaja neka medijska veja v družbenem prostoru.

V izpitnem obdobju, ko smo študentje primorani prakticirati delno samotarstvo za knjigami pozno v noč, se mi ob različnih odmikih pozornosti od učenja v glavi ustvarjajo tiste misli in vprašanja, zaradi česar smo ljudje pač ljudje. Tiste misli, zaradi katerih pravimo, da imamo dušo in razum ter to dvoje vedno znova spuščamo v dir ob ofenzivi miselnih vzorcev, idej in domišljanj. Eno takih je razmišljanje in čutenje nadnaravnih sil, lastna vera v to, interpretacija ”tistega” nad nami ali v nas. Vzgojen sem morda nadpovprečno v konservativni smeri učenja nekih katoliških in na splošno vrednot. V osnovni šoli in še del srednje sem prispeval svoj delež k skupnosti rimsko-katoliške Cerkve kot ministrant. Sem krščen, imam opravljeno sveto obhajilo in sveto birmo. Vendar, nekje na polovici srednje šole, ob druženju z različnimi precej razgledanimi ljudmi, se mi je v tej smeri zalomilo. Svete maše nisem obiskal že približno dve leti. Sem kdaj veroval v Boga? Seveda. Dolgo časa je bila moja vera pristna. Sfižila se je ob različnih spoznanjih. Ob pretirani radikalnosti cerkvenih norm in naukov, ob spoznanju, da so moji presvetli učitelji in tolmači izjemnih pojmov nebeškega kraljestva in življenja po nauku Boga dvolični ljudje, učijo svetovno filozofijo in so pripadniki svetovne religije, ob različnih priložnostih pa se je pokazalo njihovo nespoštovanje in neuresničevanje tistega, kar učijo in govorijo v vsakdanjem življenju. Konec koncev pa me je razočarala še skupnost sama. Biti pobožen kristjan eno uro na teden ne pomeni biti kristjan, biti dober človek, vedeti za smisel in nesmisel življenja, poznati in verovati v pravega Boga itd. In še tisto uro, ko presvetli vaški veljaki oblečejo najboljše obleke, izkoristijo le to za klepet in preverjanje drugih s pomenljivimi pogledi. Je pa res, da sam, čisto sam, ne glede na prisotnost drugih, v cerkvi najdem nek duhovni mir, ob glasbi(ljubim zborovsko glasbo kompleksnejših harmonij in Bachova dela za orgle) in razmišljanju se pomirim, v meni takrat vlada tišina. Nisem ateist. Tega ne morem trditi, nekje sem prebral, da je tudi ateizem vera, religija, ateisti pač verjamejo, da Boga ni, da ničesar ni, v to verjamejo(ali verujejo) da smo tukaj na najvišji poziciji mi, ljudje. Torej s tem se strinjam, to je prav tako neka kontra-religija. Lahko rečem, kot mnogi drugi, kar se mi kdaj zdi brezbarvno in zlajnano, da imam svojo vero, da čutim prisotnost nekih nedojemljivih sil, ki ti ob poskusu definiranja in razumevanja izčrpajo dušo in razum. Občutim jih v različnih situacijah, stanjih duha, razpoloženjih. Kdaj se mi zazdi, da so te sile skupek energij, ki se prepletajo v kozmosu duhovnosti in izvirajo iz vsega človeštva. Tako tiste izjemno pozitivne energije in občutja izjemnosti, kot tudi zlo, hudobija, sprevrženost. Drug pojem je narava, ki je sama zase neka izjemna sila. Njena celovitost, neskončnost, potankost, izjemnost in čudovitost. Ko vem, da je moje življenje in s tem odločitve, poteze in dejanja pristno in lastni vesti zadoščeno, takrat sem zadovoljil ali upravičil lastno vero. Moj Bog je narava, moj Bog so ljudje in njihova izjemnost, moj Bog so užitki, moj Bog je ljubezen. Težko tolmačim svoja občutja v tovrstnih območjih. Kdaj me kar prežemajo katarzični občutki uživanja in vznemirjenosti nad lepotami življenja. Zakaj bi sploh definirali te sile? Ravno to, da jih ne moremo, jim daje čar, nedotakljivost, nadnaravnost, nerazumljivost in izjemnost. Vse, kar so me pri verouku in v podobnih okoljih naučili, sem obrnil v koristnih zadevah v svoj prid kot življenjsko filozofijo, v kombinacijami z branjem budističnega nauka… Vsaka vera je v osnovi dobra. Zato tudi spoštujem slehernega človeka, ne glede na njegovo veroizpoved, da le je toliko razgledan in iščoč tistega višjega, da temu pač posveča svoje misli in mišljenje. Biti duhovno razvit je veliko, morda največ za uspešno življenje. Seveda pa biti duhovno razvit ne pomeni biti član neke religije, daleč od tega. Želim vam torej čim več inspiracij, idej, lastnih videnj in odločitev na podlagi tistega, kar verjamete ali v kar verjamete. Uspešno iskanje lastnega Jaza torej, ali kako že…   

Na televiziji sem ujel del biografske oddaje o Sartre-ju. V videnem se je govorilo in je govoril predvsem o politični ureditvi, boju za pravičnost in enakopravnost družbe, opisoval kubansko revolucijo v začetku šestdesetih, preučeval protislovno veselje Kubancev ob Castrovi revoluciji, njihovo nezavedanje oziroma motno vedenje, da jih čaka nova diktatura. Ujel sem še, da je imel srdito voljo in željo doseči pravico v praksi, zato je, lahko bi rekli izjemno za nek teoretski veleum, prestopil meje verbalnega sporočanja in diskutiranja ter stopil med ljudi, ustanovil ljudska sodišča, nastopal v medijih kot zagovornik ljudstva, se zavzemal za svojevrsten komunistični razkroj in ponovno rojstvo države, sistema, družbe, za t.i. anarh-socializem, ki bi ga v svoji ideji izvedel brez dramatičnega in zatiralskega prevzema oblasti… Nato je umrl. Človek, kot je bil on, bi lahko živel na tisoče let, pa ne bi zmogel realizirati na tisoče idej ter napisati vsega gradiva, katerega njegov um ga je imel na zalogi. In ko tako gledaš enega največjih intelektualcev kar jih je premogel naš vek, kako ga izprašuje več sogovornikov hkrati, kot bi bil njegov um razdeljen na sektorje in v nemogoče razsežnosti, si dejansko fasciniran. Vsekakor skrajni čas, da ga začnem brati(bral sem zgolj njegovo uspešnico Gnus). Skrajno ustrezna se mi je zdela na primer izjava, da razumnik ne more biti organizator, voditelj množic. Ter opis oziroma neke vrste definicija intelektualca. Intelektualec oz. klasični razumnik, pod kar se Sartre sam tudi smatra, je človek, ki je vešč oziroma izučen tehničnih ved oziroma metod, s katerimi pridobiva tehnične baze podatkov za svoje delo, raziskave, prodiranje v neznano. Besede ”tehnično” ne gre vzeti, vsaj jaz sem tako dojel, dobesedno. Ta človek uporablja univerzalno znanje in metode za izdelavo oziroma ustvaritev nečesa partikularnega. Pri tem pride do protislovja, pravi, paradoksa. Nekaj univerzalnega uporabiti za partikularne namene je samo sebi nasprotno. Navede primer znanstvenika, ki za ZDA razvija jedrsko orožje in nova orožja. Za razvijanje in nadgraditve orožja uporablja univerzalno znanje. Ker je bil dokumentarec posnet v času vietnamske vojne, Sartre navaja, da nato produkt, pridobljen z univerzanim znanjem, uporabi med vojno v Vietnamu, kar je partikularna uporaba oz. početje. S tem pa služi oz. koristi ameriškemu imperializmu. Pridemo torej do protislovja, saj je univerzalno znanje v nasprotju s partikularno uporabo. In ko dotični znanstvenik oz. potencialni intelektualec zazna to protislovje svojega početja in namena družbi, ter se vanj poglobi, ga poskuša nevtralizirati, postane razumnik, oziroma stopi na pot razumnika, lahko bi rekel da ne zgolj svoje specifike, namreč življenja nasploh. V tem možu, v njegovih očeh sem dejansko videl nekaj skoraj da ne-človeškega, nekaj globjega, daleč od površin povprečnosti, seval je strahospoštovanje, straho- morda zato, ker je imel za moje pojme srhljivo vse prav in to v blaznih razsežnostih. Definitivno človek, vreden svojega slovesa. Da bi ga le začeli ali poskušali razumeti, njegovo bistvo, njegovo pot, njegov cilj.

Slava mu!

Zadnje čase nas mediji okupirajo z vedno novimi in še bolj čudnimi novicami o predsedniku države, dr. Janezu Drnovšku. Če se je prvi dve leti svojega predsednikovanja le redko pojavil v javnosti, bil to kar mu funkcija določa, torej predsednik protokolarnega tipa, se je zdaj preoblikoval v nedoločljivo obliko voditelja, polno protislovij in nerazumljivih ekstremov. Dr. Drnovšek, Tisti Drnovšek, večletni predsednik v preteklem desetletju največje parlamentarne stranke ter premier, katerega politična identifikacija je bila levo-sredinska, k čimer je usmerjal ter krotil lep del že kar radikalno v levo usmerjenih članov LDS-a, pa ne samo njih, tudi politično identiteto lepe večine naroda, se je iz ostroumnega in preračunljivega politika preoblikoval v največjega humanista po svojih zmožnostih, drznega kritika njemu nevšečnih dejanj ali državnih institucij samih, zakonodajnih in izvršilnih oblasti, borca za globalno pravico in mir. Asociira na Budovega posvojenca. Ob vseh teh izjemnih osebnostih premikih človeka, za katerega se to glede na njegovo funkcijo in uzakonjeno vlogo morda ne spodobi in ni ravno najbolj primerno, lahko povod najdemo v dolgo prekrivani bolezni, katere konec je neizmuzjiv. Se ne zdi nekako logično, da človek v vedenju, da se njegov konec približuje, postane drugačen, njegove prioritete niso več kariera in oblast, namreč preprosto težnja, da v brezizhodnem položaju pusti dober vtis. Vse lepo in prav, če ne bi ta človek s svojo na prvi pogled humanitarno in človekoljubno večplastno akcijo oviral druge pomembne segmente države. Dotični je namreč postavljen na funkcijo, katere obveznosti in obseg odgovornosti ter delovanj je jasen, kar pa Drnovšek neobremenjeno in brezbrižno vedno znova spregleduje. Kot sem dejal, vse lepo in prav, vendar njegova vloga v državi je jasna, stvar bi bila morda sprejemljivejša, če bi kakšen od projektov in akcij uspel, dejstvo pa je, da je bil neuspešen tako na Kosovu, v Darfurju(kjer je ravnal skrajno neodgovorno z pomankljivim blagoslovom poti g. Križnarja, nepodprtim z vsemi diplomatskimi možnostmi omogočitve varnega potovanja in ”posredovanja” znanega slovenskega avanturista in humanista), kot tudi s poskusom mirovniškega posredovanja na politični fronti Hamasa in Izraela. Veliko muzike za nič torej. In vse mimo dogovora ali odobritve vlade, v to šteje tudi obisk jugoslovanskega prestolonaslednika na papirju, ki je mimogrede kljub prijaznemu obisku v pravdi s slovensko državo za nekdanja premoženja njegovih plemenitih prednikov(npr.Brdo, vila na Bledu). Skrajno protislovno in neuravnoteženo z drugimi vejami oblasti, kar je nevarno in škodljivo za ugled Slovenije v svetu. Vse tri veje oblasti(vlada, državni zbor in predsednik države) so primorane namreč v kakršnihkoli prezentacijah izven meja Slovenije nastopati in morebiti tudi posredovati složno in enotno, kar je ne samo samoumevno, namreč tudi določeno v najvišjem aktu, ustavi. Vendar pa je kljub vsemu neodgovornemu ravnanju predsednik zaradi preteklih morda ne le desetletnih vplivov na javnost, namreč dvajsetletnih, ko je imel stolček že v prejšni državni ureditvi, na dobrem glasu. Dr. Bernard Nežmah, znani Mladinin kritik notranjepolitičnih dogajanj, je odlično opisal to zanimivo pojavljanje in natolcevanje javne podpore v zadnjem izvodu revije Ampak:”Janez Drnovšek pada iz protislovja v protislovje, toda s svojimi številnimi često izključujočimi nastopi in izjavami doseže, da se sleherni državljan v kakšni izmed situacij lahko identificira z njim. In kot tak lahko izpelje dialektični obrat, saj je na partikularni način predsednik vseh.”(Citat iz revije Ampak, števika 8-9)Na partikularni način predsednik vseh…odličen povzetek tega spektra Drnovškovega truda povečevanja javne podpore, torej, s tem, da se pojavi v javnosti in kritizira različna področja, ki jim dejansko ni videti konca(od Cerkve, gospodarstva, dela posameznih ministrstev in vlade, do dela državnega zbora ter nekih globalnih problemov) vedno pusti vtis na neki skupini državljanov, ki se jih obravnavana tematika tiče, ter tako z večih območij pobira točke. Z partikularnim ravnanjem torej, ki pa je razpršeno na neko celoto, doseže univerzalen učinek. Če smo iskreni, izjemno, pa če predsednik države to počne zavedno ali nezavedno. Narod pa prag dopustljivosti in odobravanja takšnega nastopanja v javnosti toliko bolj širi zaradi usmiljenja nad predsednikovim zdravstvenim stanjem ter zaupanja vanj na podlagi ugleda, ki si ga je ustvaril skozi leta politične kariere. Morda bi moral Drnovšek odstopiti, ter funkcijo prepustiti racionalnejši politični personi, svoje izvajanje humanitarnih in opozorilnih dejavnosti, ki izpadejo iz koncepta delovanja celotne troplastne državniške oblasti pa nadaljevati iz civilne preobleke, njegov ugled in vpliv je namreč na tako visokem nivoju, da bi bil na tak način prav tako uspešen, če ne celo uspešnejši, saj bi bilo njegovo ravnanje izpuščeno iz omejenosti, ki jih določa funkcija predsednika države protokolarnega tipa.